Mokre sanje in rdeči alarmi: Prvi dan Design+Science poletne šole v Piranu

Včeraj se je v Piranu in Portorožu začelo zares. Naša poletna šola Design+Science 2026 je pod krovnim naslovom “Wet Dreams: Sea in us” odprla svoja vrata enaindvajsetim udeležencem z vsega sveta. Projekt, ki ga s ponosom soustvarjamo Kulturno izobraževalno društvo PiNA, ALUO – Univerza v Ljubljani, Univerza v Splitu in FH Joanneum iz Gradca, je nastal iz preproste, a nujne želje: prebiti zidove akademske cone udobja in skupaj zgraditi prostor, kjer se srečata znanost in kritično oblikovanje.

Letošnja edicija je naš skupni poskus, da izzovemo zmotno prepričanje, da smo od oceana ločeni, in se potopimo – dobesedno in simbolno – v morje. Dejstvo je namreč, da smo vsi narejeni iz njega. Naša kri je slana, naše celice plavajo v slani tekočini in čeprav smo v evolucijskem razvoju vodo pred davnimi veki zapustili, morje nikoli ni zapustilo nas.

Naši oblikovalski mentorji Dorijan Šiško, Emil Kozole in Illya Pavlov so udeležence hitro razdelili v tri delovne skupine, ki bodo do petka poskušale vizualizirati, zarisati in morda celo rešiti koščke našega lomljivega odnosa z vodnim planetom. A preden so skupine lahko začele z delom, smo potrebovali temelje. Podatke. Resnico. 

Lučka Kajfež Bogataj: Od »objekta« k »subjektu«

Ko pred kateder stopi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, prostor utihne. Njene besede niso olepšane. Postavila nam je ogledalo: gospodarska rast uspešno spreminja naš življenjski slog, ne spreminja pa dejstva, da nas je vedno več in da trošimo več, kot planet zmore prenesti. “Rast ekonomije ni enaka rasti naravnih virov. Količina vode na planetu ostaja popolnoma enaka kot pred tisočletji. Vse, kar počnemo z nerealno gospodarsko rastjo, je le kopičenje odpadkov in emisij.”

Skozi zgodovinski pregled nas je popeljala do prelomnih 70. let, ko so zaradi uničenih, mrtvih jezer nastala prva ministrstva za okolje, pa vse do prelomnega leta 2025, ko se je dolgoletni “zeleni prehod” dokončno prelevil v rdeči alarm. Danes tretjino našega CO₂ posrka ocean, ki se zaradi tega nezadržno zakisuje.

Ključno sporočilo pa je bilo naslednje: Pravi problem ni v tem, da so politiki slabi, ampak da preprosto ne razumejo kompleksnosti problema. In prav tu morata vstopiti znanost s svojimi podatki in dizajn s svojo empatijo. To je tisti nujni awareness design (oblikovanje ozaveščanja). Če želimo preživeti znotraj planetarnih meja, moramo ocean začeti dojemati kot živi »subjekt« z lastnimi pravicami, kot sveto entiteto, ki nujno potrebuje odgovorno moralno skrbništvo.

Tinkara Tinta: Skrivno življenje nevidnega ekosistema

Z makro ravni planetarnih sprememb pa nas je morska mikroekologinja dr. Tinkara Tinta popeljala globoko pod površino – v svet, ki ga s prostim očesom ne vidimo, a od katerega je odvisno celotno planetarno ravnovesje. Skozi njeno predavanje smo spoznali neznano in neodvisno stvarnost o slani vodni masi, ki pokriva tri četrtine našega planeta.

Mikroorganizmi v morju niso le pasivni prebivalci; so motor 3,8 milijarde let starega samoregulacijskega sistema. Razumevanje njihovega delovanja nas uči ključne lekcije o sobivanju in nas opominja, da ima prav vsaka človeška brezglava poteza na kopnem uničujoč odmev v tem občutljivem nevidnem svetu. Če ne drugje, smo prav v morju popolni tujki – in čas je, da to neznano stvarnost začnemo spoštovati.

Oliver Vodeb: Proti totalitarizmu užitka in brendiranja

V zadnjem delu teoretičnega bloka nas je sociolog Oliver Vodeb izzval z radikalnim družbenim premislekom. Kako sploh oblikovati za svet, ki ga obvladuje kapitalizem? Sistem, ki nam vlada preko hrane, drog in tehnologije – sistemov, ki so namenoma zasnovani na principu instantnega užitka in odvisnosti.

Vodeb je brez ovinkarjenja potegnil vzporednice med sodobnim brendiranjem in totalitarnimi propagandnimi tehnikami preteklosti. Če želimo izstopiti iz tega toksičnega kroga “vzemi-naredi-zavrzi”, potrebujemo nekaj radikalnega. Potrebujemo relacijski dizajn (relational design) in tisto, čemur pravi radical intimacies – radikalne intimnosti. Oblikovati moramo odnose, ne le izdelkov.

Preko koncepta warm data Nore Bateson smo razmišljali o kvalitativnih vezeh, ki povezujejo kompleksne sisteme. Oblikovanje ne sme biti več podrejeno trgu, ampak mora biti bio-centrično (usmerjeno v življenje) in neločljivo povezano s socialno pravičnostjo. Naša družbena imaginacija mora postati sposobna ustvarjati “realne utopije”. Vprašanja, ki jih odpiramo, niso le etična – so ontološka: Kaj postajamo in kaj bi morali biti?

Pogled naprej: Namesto razglednice – somišljenik

Po intenzivnih predavanjih so se koncepti prelili v prakso. Udeleženci so se skupaj z mentorji zaprli v studie Fakultete za pomorstvo in promet, ki je naše osrednje prizorišče, ter začeli proces oblikovalskega sprinta.

Kot je ob koncu dneva poudaril naš predsednik in soustanovitelj poletne šole Design+Science, Borut Jerman: morja ne smemo več obravnavati le kot vir, smetišče ali lepo poletno razglednico. Morje imamo v svojem DNK, večino njega si delimo z raznolikimi živimi organizmi. In ravno ob njem ter v njem lahko premislimo o novih, drugačnih prihodnostih.

Oblikovalski sprint se je uradno začel. Spremljajte nas, ko bomo v naslednjih dneh skupaj z umetniki, evolucijskimi biologi in raziskovalci turizma iskali odgovore, ki jih ta planet nujno potrebuje.