ZAKLJUČEK DESIGN+SCIENCE 2026: Ko morje neha biti le kulisa za dopust in postane del našega DNK

Piran nas večino leta razvaja s svojo slikovitostjo, poleti pa se prepusti ritmu turističnega vrveža. A za nas na PiNI je pretekli teden Piran pomenil nekaj povsem drugega. Postal je laboratorij radikalnih idej, prostor soočanja z neprijetnimi resnicami in, upamo si reči, valilnica nove ekološke empatije. Skupaj z našimi dolgoletnimi partnerji – UL ALUO, Univerzo v Splitu in FH Joanneum iz Gradca – smo pod izzivalnim krovnim naslovom “Wet Dreams: Sea in us” uspešno zaključili že šesto izdajo mednarodne poletne šole Design+Science.

Ko smo z 21 izjemnimi mladimi raziskovalci, umetniki in znanstveniki iz celega sveta prvi dan sedli v krog, nam je bilo vsem jasno: ne želimo ustvarjati le še ene poletne šole, kjer se suhoparno poslušajo predavanja in na koncu nariše nekaj lepih grafov. Želeli smo prebiti zidove akademske cone udobja. Želeli smo izzvati tisto najbolj zakoreninjeno, a hkrati najbolj nevarno človeško prepričanje – da smo od oceana ločeni.

Od podnebnih alarmov do zvočnega kaosa pod gladino

Prva dva dni sta nas pustila z mešanimi občutki. Ko ti klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj brez olepšav nastavi ogledalo nerealne gospodarske rasti, morska mikroekologinja dr. Tinkara Tinta pa ti odpre vrata v nevidni, a za naše preživetje ključni svet morskih mikroorganizmov, začutiš težo. Sociolog dr. Oliver Vodeb nas je takoj zatem pozval k radikalnemu premiku: pozabite na oblikovanje, ki služi zgolj trgu. Čas je za »relacijsko oblikovanje«, ki gradi t.i. »radikalne intimnosti« z naravo.

In da bi morje sploh lahko začeli dojemati kot živi subjekt z lastnimi pravicami, smo ga morali najprej zares slišati. Umetnica Robertina Šebjanič nam je skozi podvodno akustiko dobesedno v ušesa prelila zvočni hrup in ekološki pritisk pod gladino. Ko skozi hidrofone slišiš tisto težko industrializacijo našega zaliva, se nekaj v tebi zlomi. Evolucijska biologinja dr. Mihaela Pavličev nam je vlila upanja z biološkimi mehanizmi prilagajanja sistemov, medtem ko sta dr. Elen Twrdy s pomorsko logistiko in dr. Miha Bratec z vplivom masovnega turizma ter hospitalnih inovacij poskrbela, da nismo ostali le v oblakih teorije, ampak smo trdo pristali v realnosti našega lokalnega okolja.

Tri drzne vizije, ki prevprašujejo naš odnos z morjem

Ko smo v sredo udeležence po terenskem raziskovanju in ladijski ekskurziji zaklenili v studio, so vajeti prevzeli naši oblikovalski mentorji: Ivica Mitrović, Dorijan Šiško, Emil Kozole in Illya Pavlov. Kar se je zgodilo v naslednjih 48 urah, nas je znova opomnilo, zakaj to počnemo. V rekordnem času so mladi umi pretopili vse te težke znanstvene podatke v tri drzne, spekulativne projekte:

Skupina 1: KRATEK FILM

Prva skupina je skozi koncept hidrofeminizma posnela kratek film neposredno iz perspektive morja. Skozi zgodbo o modri rakovici so nam nastavili ogledalo z vprašanjem: če so te »invazivne« vrste k nam prišle s človeškimi ladjami in zaradi segrevanja morij, ali nismo ljudje tista najbolj invazivna vrsta med vsemi?

Skupina 2: PODVODNA SOBA POBEGA

DRUGA skupina nas je vrgla v simulacijo interaktivne sobe pobega. V eni sami minuti smo morali kot igralci poiskati hrano v popolni zmedi plastičnih odpadkov in navigirati skozi oglušujoč hrup ladijskih motorjev. Izkušnja, ki ti požene adrenalin po žilah in te prisili, da na lastni koži začutiš vsakodnevni stres morskih bitij.

Skupina 3: ULIČNI PERFORMANCE RITUALA

Tretja skupina nas je premaknila z uličnim performancem. Turistične brisače na plaži so interpretirali kot simbole kapitala in prostorske okupacije, ki duši domačine in morje. Skozi obred žalovanja za izgubljeno naravo so mimoidoče pozvali k ponovnemu grajenju empatičnega mostu z obalo.

Kaj odnašamo “domov”?

Zgodbe, ki so jih ustvarili naši udeleženci, niso le oblikovalski izdelki. So glasni klici k prebujenju. Kot organizatorji smo neizmerno ponosni, ko vidimo, da mlada generacija ne išče več instantnih tehnoloških rešitev, ki pogosto le maskirajo simptome. Poglobili so se v tisto najtežje vprašanje: kaj moramo kot družba postati in kako moramo spremeniti svoje navade, da bomo sploh preživeli znotraj planetarnih meja?

Morje ni le lepa poletna razglednica ali neizčrpen vir za izkoriščanje. Je del našega DNK. In skrajni čas je, da z njim začnemo sobivati kot z živim subjektom.