„Krožna kultura“: Zakaj zeleni prehod ni stvar tehničnih izračunov, ampak globokih odnosov

Ko smo na PiNI pred časom začeli snovati projekt EkoKreatura, smo imeli v mislih (na prvi pogled) precej enostaven cilj: aktivno prispevati k bolj zeleni in trajnostni kulturi ter na tem področju končno začeti delati v praksi. Nismo želeli le govoriti o teoriji zelenega prehoda; želeli smo soustvariti konkretna orodja in prostore za spremembe. Vedeli smo, da okoljska kriza že dolgo ni več le stvar znanstvenikov in politikov, ampak je v resnici globoko kulturno vprašanje.

Če želimo spremeniti družbo, moramo najprej spremeniti svoje pristope. In kje drugje začeti kot v kulturni produkciji, ki ima neverjetno moč odpiranja src in povezovanja ljudi?

Včeraj je ta naša vizija dobila novo, širšo dimenzijo. Če smo v sklopu EkoKreature do zdaj spreminjali vsakodnevne navade na praktični ravni – denimo s tečaji šivanja in drugimi lokalnimi aktivnostmi –, smo včeraj z organizacijo mednarodne strokovne konference „Krožna kultura / Culture in Circulation“ naredili ključen korak proti tesnejšemu povezovanju in interdisciplinarnemu pogledu na trajnost. Z obiskom strokovnjakov iz tujine smo odprli prostor za prenos dobrih praks in se strinjali, da prave trajnostne rešitve nastajajo takrat, ko združimo moči.

Skupaj s partnerji iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) smo pod geslom „Ponovno uporabi, zmanjšaj, preoblikuj“ napolnili dvorano MAO v Ljubljani. A tisto, kar nas je kot ekipo najbolj ganilo, ni bila le polna dvorana, temveč odprt, kritičen dialog in iskrena želja po iskanju skupnih rešitev. Dokazali smo, da je medsektorsko povezovanje med kulturo in okoljevarstvom ne le mogoče, ampak nujno. Tudi Tadej Meserko z Ministrstva za kulturo RS je v uvodu prikimal temu, kar na PiNI zagovarjamo že leta – da ima kultura edinstveno kapaciteto in funkcije, da se povezuje z drugimi resorji in postane gonilo zelenega prehoda.

Potrditev, da smo na pravi poti

Priznamo, imeli smo kanček treme, ko je na oder stopila Laura Pando Martínez, začasna izvršna direktorica svetovno priznane britanske organizacije Julie’s Bicycle. Gre za namreč za ekipo, katere delo na področju trajnosti v kulturi izjemno občudujemo. Zato se nam je kar nasmejalo, ko je Laura po raziskovanju našega terena javno poudarila: „V Sloveniji imate veliko razlogov za ponos, saj se pri vas na področju zelenega prehoda v kulturi že ogromno dogaja.“ Z njenim predavanjem smo dobili potrditev, da naše lokalno delo lahko odmeva širše. Laura nas je spomnila na ključno poslanstvo našega delovanja: kultura ni tu zato, da bi ljudi delila na „dobre in slabe“ glede na njihov ekološki odtis, temveč da odpira srca, povezuje in inspirira, izvaja zagovorništvo in pripravlja teren za sistemske spremembe.

Ko odpadki postanejo javni prostor in skupna vrednota

Pravi navdih za naše prihodnje delo je prinesla predstavitev beneške neprofitne platforme Rebiennale. Njihov predstavnik Tommaso Cacciari je dvorano nasmejal s priznanjem, da so bili presenečeni nad našim povabilom, saj jih domače institucije v Italiji prepogosto ignorirajo. Ko nam je predstavil številke, s katerimi operirajo – da po vsakem Beneškem bienalu v smeteh konča kar 100.000 kvadratnih metrov vrhunskih, popolnoma novih materialov – smo se znova zavedli, zakaj je so projekti, kot je naša EkoKreatura in MAO-va Platforma rabljenih materialov tako pomembni.

Pri Rebiennale pa nas je najbolj navdušilo njihovo razmišljanje o socialni vzdržnosti (social sustainability), ki se popolnoma sklada z vrednotami PiNE. Tommaso je poudaril, da dolgoročne spremembe ne moremo graditi zgolj na hrbtih volonterjev, brez pogodb in plačil. Trajnost pomeni tudi ekonomsko pravičnost: zaračunavanje storitev tistim, ki imajo več, da se lahko financirajo projekti za lokalno skupnost. Tej viziji preobrazbe družbe skozi umetnost se je lepo pridružila tudi Chiara Crozzoli z bolonjskim projektom Serra Madre (Kilowatt).

Zeleni prehod je v resnici stvar odnosov in povezovanja

Ko so na panelih svoje vizije združili gostje iz organizacij Julie’s Bicycle, Rebiennale, Kilowatt, Futuring, Focus, Urbani Separe in Prostorož, je postalo jasno, da smo presegli raven klasične debate. Udeleženci so soglasno zavrnili idejo, da je zeleni prehod v kulturni produkciji zgolj administrativna obveznost. Prava ekološka transformacija se ne zgodi takrat, ko v Excelovo tabelo vpišemo izračun ogljičnega odtisa, ampak takrat, ko resnično spremenimo svoje delovanje.

V jedru trajnosti namreč ne stojijo protokoli, temveč odnosi. Kako ravnamo z viri, kako spoštujemo naravne omejitve in kako tkemo vezi v skupnosti. Izjava Maše Cvetko (Prostorož), da „noben prostor ne obstaja brez uporabnikov“, je zadela bistvo našega prihodnjega dela. Uspešni trajnostni projekti ne nastajajo v izolaciji; zahtevajo neposreden stik z ljudmi na terenu, poslušanje njihovih resničnih potreb, temeljit premislek o vplivu na okolje in odprto, radodarno deljenje znanja z vsemi, ki želijo soustvarjati spremembe.

Naš naslednji korak: Premik na sistemsko raven

Kot je ob zaključku izpostavil naš predsednik Borut Jerman, imamo v Sloveniji ogromno vzornih primerov in posameznikov, ki delajo čudovite stvari. A naš skupni izziv ostaja večji:

„Kjer pa nam zmanjka, je, kako spraviti te primere iz mikropilotne na sistemsko raven.“

Naš cilj na PiNI ostaja jasen – ne želimo ostati le pri lepih, osamljenih pilotnih projektih. Želimo si sistemskih sprememb, jasnih političnih ukrepov in trajnega povezovanja. Verjamemo, da se lahko s tem, kar nas čaka v luči okoljske krize, spoprimemo le, če se povežemo in poskušamo resnično slišati drug drugega – ne le kot ljudje, temveč tudi kot strokovnjaki.

Konferenco sta organizirala Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) ter Kulturno izobraževalno društvo PiNA. Dogodek je potekal v sklopu projektov Platforma rabljenih materialov (MAO) in EkoKreatura (PiNA). Projekte finančno podpirata Ministrstvo za kulturo RS v sklopu razpisa Zeleni prehod v kulturi in Evropska unija.