NA KAVI Z MAJO DROBNE: O TEM, ZAKAJ POLETNA ŠOLA DESIGN+SCIENCE PREBUJA UPANJE

Če kdaj prideš v pisarno in Maje Drobne ni tam, naj te to ne preseneti, saj je to njen modus operandi. Vedno na terenu, vedno med ljudmi, vedno v kakšnem procesu, ki ga fasilitira. Če pa jo ujameš v pisarni, obstaja velika verjetnost, da boš okoli nje našel listke s srčki, ki so njen droben, a pomenljiv podpis. Maja je srčna. In skrbna. Je tista oseba, ki za ekipo mimogrede skuha nekaj čisto vrhunskega, a največja čarovnija se zgodi, ko stopi v svojo pravo vlogo, izobraževalko in fasilitatorko.

Tudi letos je bila tista, ki je koordinirala proces mednarodne poletne šole Design+Science, ki je v Novo Gorico in Epicenter pripeljala 25 mladih z vse Evrope. In če Majo dobro poznaš, veš, da je bila za posebnimi metodami, dinamiko in presenečenji prav ona, s karticami v roki.

Začneva čisto preprosto. Kaj sploh je Design+Science?

»Je poletna šola, ki od samega začetka prepleta različne svetove,« pove. »Znanost, umetnost, oblikovanje, naravoslovje in družboslovje. Hoteli smo ustvariti presečišča, kjer se srečajo ljudje iz zelo različnih okolij in skupaj mislijo prihodnost.« Letos smo se prvič preselili v Novo Gorico. Dva dneva mednarodnega simpozija, nato pa tridnevno delo v skupinah. »Ta nova konfiguracija je bila res posrečena,« doda. »Simpozij je dal intenzivno vsebinsko podlago, nato pa smo udeleženkami in udeleženci skupaj razvijali projekte. In ravno ta prehod iz teorije v prakso je bistvo poletne šole.«

»Vsaka edicija je bila drugačna,« pove, ko se pogovor obrne k preteklim letom. »Na začetku smo bili polni entuziazma, želeli smo res ustvariti presečišča med znanostjo, umetnostjo, oblikovanjem. Tematike so se vedno rojevale sproti, iz debat, iz knjig in družbenih izzivov. Tako je nastala, na primer, tema o parainteligenci, ker smo se spraševali, zakaj vedno govorimo samo o umetni inteligenci, pa nikoli o tem, kakšen odnos ima človek do človeka ali do narave.«

Ko pripoveduje, vidiš, da so ravno te debate v ekipi srce poletne šole. Je proces, ki vsako leto znova išče odziv na svet okoli nas.

Vprašam jo, kaj po njenem prinaša PiNA v to mednarodno partnerstvo, kjer sodelujejo tudi univerze in akademije.

»Mi prinašamo drugačne učne metode, fasilitacijo, izkustveno učenje,« pove. »Naša naloga je, da povežemo teorijo s prakso. Da ustvarimo prostor, kjer udeleženke in udeleženci res postanejo skupnost. Roko na srce, če bi bilo vse samo v rokah univerz, bi najbrž imeli več predavanj, manj dinamike. Mi pa dodamo tisto dimenzijo, ki poskrbi, da ljudje stopijo skupaj kot skupina.« In res, ko gledaš, kako mladi na koncu samozavestno nastopajo, veš, da je to dodana vrednost, ki ostane.

Letos je bila tema Prebujanje upanja. Iz nje so nastali štirje projekti: ‘Fluid Borders’, ‘Hope as a Virus’, ‘Reclaiming Time’ in ‘Vending Machine Revolution.’

»Meni mladi vedno vračajo upanje,« pravi Maja. »Ko vidiš, da si vzamejo pet dni za intenziven proces, je to že samo po sebi nekaj. Letos so res znali premisliti točke bolečine družbe: pomanjkanje časa, individualizem, zasvojenost z dopaminom socialnih omrežij. In hkrati so znali iskati alternative. Recimo virus upanja, ki se širi z objemi. To je res nalezljiva misel.«

Vsak od projektov odpira veliko vprašanje: kako dojemamo meje, kaj pomeni čas, kako preizprašujemo kapitalizem in stroje, od katerih postajamo odvisni.

Na vsaki poletni šoli ostanejo tudi anekdote. »Prvo leto smo imeli Andreo Petrinija, priznanega kritika hrane,« se spomni. »Kar v supergah je kopal zelenjavo na vrtu Jorga Zupana. Tak prizor se ti vtisne v spomin. Ali pa umetnica, ki je pripravila večerjo brez pribora. Nekateri so bili sprva presenečeni, ampak to je bil namen. Izzvati okvirje. To je tudi to, kar ves čas delamo s poletno šolo.«

Vprašam, kam gre poletna šola v prihodnje. »Vsako leto, ko nam uspe izpeljati poletno šolo, je to uspeh,« pove. »Ni vedno lahko, sploh finančno. A mislim, da nismo še naredili zadnje. Prehod v Novo Gorico nam je dal svežino, Epicenter pa je čudovit prostor, ki nosi zgodovino in hkrati vizijo prihodnosti. Zame je pomembno, da ohranjamo presečišča in da vedno znova vključujemo različne znanosti, tudi naravoslovje. In da damo prostor za gradnjo skupnosti. To je bistvo.«

Z Majo se je vedno zabavno pogovarjati tudi o zakulisju. Medtem, ko navzven vse teče gladko, v ozadju ekipa rešuje povsem človeške izzive. »Pač … ljudje ne berejo informacijskih paketov,« pove skozi smeh. »In potem imaš nešteto vprašanj, ki jih sproti rešujemo. Ali pa restavracija pozabi obroke za vegetarijance in imaš naenkrat deset lačnih ljudi. Ali pa kdo pristane na urgenci in z njim sediš šest ur. To so stvari, ki se jih ne vidi, ampak jih mi tiho uredimo.«

Za konec sva se dotaknili še kartic. Te njene famozne kartice, ki so pri nas postale že legenda. »Borut (op.p. sodelavec Borut Jerman) me je enkrat vprašal, koliko kompletov imam,« se nasmehne. »Pa sem priznala, nekje med 50 in 100. To je moja mala strast. Res rada raziskujem, rada se učim, in kartice so zame vedno nek vstop v proces. Z njimi lahko odprem razmislek, sprostim ljudi, odprem prostor za povezovanje. Ena udeleženka je letos rekla, da ima ob njih občutek, kot da nekdo skrbi za njihovo duševno zdravje. To se mi je zdelo res lepo.«

Prav s karticami so po simpoziju začeli letošnjo poletno šolo. Ne s frontalnimi predavanji, ampak z refleksijo in ‘future thinkingom’. Udeleženke in udeleženci so risali, gradili z LEGO kockami, spoznali metodo gledališča zatiranih … »To,« pravi Maja, »ni igra. Je način, da ljudje skupaj ustvarijo vizijo, kam usmeriti misli in kaj odpreti v skupnem procesu.«

Po pogovoru se zavem, da je Maja res tista vez, ki drži skupaj. Srčnost, kartice, sposobnost, da iz kaosa ustvari strukturo. Ampak še bolj kot projekti ostane nekaj drugega. Občutek skupnosti. In to je morda njena največja supermoč.

Rubrika Na kavi odpira prostor za osebne zgodbe naših sodelavk in sodelavcev ter pokaže, kako nastajajo projekti, ideje in procesi. Pripravlja jo Darja Senčar, vodja komuniciranja PiNE.

Foto: Jernej Humar