NA KAVI Z LARO BANDI: PLAC PRILOŽNOSTI, KI IZ DROBNIH KORAKOV GRADI POTI ZA MLADE

Če bi morali opisati Laro Bandi, bi lahko začeli s tistim, kar je najbolj očitno: prijaznostjo. Lara je ena tistih oseb, ki ti bo pred sestankom skuhala kavo, ne ker bi morala, ampak ker ji je iskreno mar. Ki bo sedla s tabo in te vprašala, kako si, pa to tudi mislila resno. Je sodelavka, ki v ekipo prinese toplino in humor, a tudi tisti zdravi, človeški dvom vase, ki jo sili, da dela bolje, da preveri še enkrat, da se stvari res dobro izpeljejo. 

Pod njenim okriljem je zrasel Plac priložnosti. Dogodek, ki na eni strani povezuje izobraževalne in karierne priložnosti in na drugi strani mlade iz vse regije. Ponuja prostor, kjer se odpirajo poti, vprašanja in ideje o prihodnosti.

Z Laro sva se pogovarjali o tem, kako je organizirati nekaj tako velikega, kaj pomenijo partnerstva, ki stojijo za tem, o logistiki (od tlorisa do tepiha) in kaj vse se zgodi v trenutku, ko se vrata dvorane odprejo in Plac oživi.

Sediva v knjižnici, skozi okno sije sonce. »Zdaj, ko je mimo, lahko končno malo vdihnem.« V njenem glasu je tisti poseben mir osebe, ki je pretekle tedne živela s tlorisi, telefonskimi klici, prehodi, stoli, mizami, spiski in še s tisoč drobnimi odločitvami, ki se nikoli ne vidijo na fotografijah, a je iz njih stkana vsaka velika stvar.

Kako je videti ponedeljek po Placu, vprašam.

»Priznam, odleglo mi je,« se nasmehne Lara. »Vikend po dogodku sem bila še najbolj pod vtisom. Vzela sem si čas zase, razmišljala o vseh stvareh, ki so se zgodile in bila zadovoljna z izvedbo. Vtisi so bili pozitivni, potem pa adrenalin počasi popusti.« Na kolegiju v ponedeljek je z ekipo še enkrat preletela vtise. »Z ekipo smo predebatirali glavne točke, kar je lepo zaokrožilo dogodek.«

Kako se je vse skupaj začelo? 

»Ideja ni bila moja, rodila se je na mariborskem izobraževalno-kariernem sejmu, kjer so se srečali predstavniki PiNE in Univerze na Primorskem. Ko sem se vrnila s porodniške, sem dobila nalogo, razviti idejo festivala, ki bi te svetove pripeljal tudi k nam. In sem rekla: če bomo šli v to, bi si želela sodelovati. Od tu naprej je bil zelo naraven korak, da smo k sodelovanju povabili še Zavod za zaposlovanje (op. p. območno službo Koper) in Svetovalni center Istre, ki sta že izvajala Dan pri delodajalcu. Rekli smo si, zakaj bi delali vsak zase, če lahko združimo moči. Naj nastane en celovit dogodek.«

Kaj je prinesla druga izvedba?

»Prva edicija je bila poskusna, da vidimo, kako se bo prijela. Ne veš, koliko razstavljavcev se bo odzvalo, kako bo javnost sprejela dogodek, komu bo nagovarjanje odgovarjalo. Ta edicija nam je dala zagon in pokazala je, da regija dogodek potrebuje. Drugič pa ta letvica naraste. Razstavljavci si želijo več obiska, obiskovalcem pa moraš ponuditi širino in kakovost. Po prvi izvedbi smo naredili evalvacijo in iz nje potegnili zelo konkretne povratne informacije, na čem moramo delati. Letos smo jih upoštevali in mislim, da smo pričakovanja izpolnili. Se pa vedno da še več, to vedno rečem.«

Anatomija organizacije: datum, dvorana, tloris, tepih.

Kje se začne organizacija? »Pri datumu. Ker nas je več organizatorjev, je datum prvi ključ. Če pade datum, pade vse. Vzporedno odpremo poziv za razstavljavce, da lahko zgradimo program. Hkrati obvestimo osnovne in srednje šole, da si v koledarju rezervirajo dan, preverimo dvorano, uskladimo zunanjega izvajalca za postavitev stojnic … vse se povezuje.« Lara se nasmehe: »Tudi tepih. Če ni položen večer prej, ničesar ne moremo postaviti. Brez tepiha ni postavitve in brez postavitve ni festivala. Potem so tu še tlorisi, prehodi, naročila stolov in miz, drobni detajli, ki v resnici odločajo o izkušnji.«

Potem pa se zgodi, da iz dvorane sporočijo, da zaradi drugega dogodka ne bo mogoče prej postaviti tepihov, zato prestavimo datum dogodka.

»Najprej sem začutila paniko,« je Lara iskrena. »Hočeš narediti vse, da se ne zgodi. Potem začneš preverjati, kaj vse to spremeni in ugotoviš, da vpliva na čisto vse. Naredila bi vse, da se ne zgodi. Potem začneš dihati in greš po vrsti: preveriš, ali nov datum ustreza partnerjem, ali je dvorana prosta, ali zunanji izvajalec lahko takrat postavlja, ali razstavljavci lahko pridejo. Ko začnejo stvari spet ‘klikati’, se umiriš.  Ampak tisti trenutek ti res ni do smeha.« 

Ob tem se Lara iz srca zahvali ekipi dvorane: »Na Bonifiki smo imeli res izjemno podporo. Ta odnos, ko nekdo na drugi strani želi, da uspe, naredi polovico poti.«

Najzahtevnejši del. In nepričakovano najlažji.

»Mislila sem, da bo pri organizaciji najtežje pridobivanje sredstev, pa se je izkazalo, da je bilo to bistveno lažje, kot sem pričakovala,« pove. »Dogodek je konkreten in naslavlja realno potrebo. Ko smo ga predstavili občinam, so se vse štiri istrske občine odzvale pozitivno. Največ izziva je v koordinaciji in odločanju. Na primer, sprejeti, da si zadnja oseba, ki reče ‘da’ ali ‘ne’, in za tem tudi stati.«

Kaj partnerstva prinesejo v praksi?

»Plac ima močno partnerstvo, in ko v partnerstvu sodelujejo močne organizacije, javnost hitreje razume, da gre za pomemben dogodek. Vsak partner ima svoje mreže in znanja. Iz njih črpamo pri vabilih, delitvi dela in podpori na terenu. PiNA je tukaj vozlišče. Informiramo mlade, krepimo kompetence, povezujemo svetove. Plac je idealen okvir, da to logiko uresničimo.«

Dan pri delodajalcu: konkretna izkušnja, ki zapre krog

Zakaj ta del? »Ker mladim da konkretno izkušnjo. Gredo na sedež podjetja, vidijo poklic v praksi, postavijo vprašanja … Festival nosi izobraževalno dimenzijo, Dan pri delodajalcu pa karierno-prakso. Skupaj tvorita celoto. Odzivi so odlični, podjetja se rada vključijo, številke obiskov so visoke, mladi pa vidijo, kaj vse se da delati tukaj, v naši regiji.«

Kaj pomeni, da se Plac dogaja v naši regiji?

»Tega dogodka prej ni bilo. Mladi so morali po informacije drugam. Plac te informacije, stike in poti pripelje sem. Odpre prostor tudi tistim razstavljavcem, ki morda v Ljubljani ne bi prišli do izraza. Hkrati pa tudi decentralizacija, da se pomembne stvari dogajajo tudi v Istri. In morda bomo v prihodnje z dogodkom krožili še po drugačnih mestih v Istri. Poleg razstavljavcev pa ponujamo tudi delavnice in izobraževalno-karierne vsebine, ki mladim pomagajo pri naslednjih korakih od izbire šole do vstopa na trg dela. V prihodnji ediciji želimo odpreti poziv tudi za ponudnike spremljevalnega programa, še posebej lokalne in regionalne organizacije, da soustvarjajo program.«

Kaj naj mladi odnesejo s Placa?

»Želim si, da odidejo z jasnejšo sliko. Morda odkrijejo novo priložnost, morda potrdijo svojo odločitev, morda jih nagovori nekdo, ki jim odpre precej drugačen pogled. Če odidejo malo bolj mirni in malo bolj usmerjeni, smo naredili veliko.«

Pogled naprej.

»Po naravi nisem tip človeka, ki sanja na veliko. Vedno gledam, kaj lahko naslednjič naredimo bolje. A želje so jasne: uporabiti celo dvorano (ne zgolj pol), povabiti več razstavljavcev, videti več srednjih šol iz regije, poskrbeti za organizirane prevoze za mlade (npr. Iz Sežane, Postojne, Pirana …), da pride res čim več mladih in odpreti poziv za spremljevalni program, da k sodelovanju povabimo tudi druge lokalne in regionalne ponudnike vsebin.«

Kaj te pri tem delu gane?

»Na dan dogodka je veliko pritiska, ampak hkrati vidiš, koliko ljudi ti želi pomagati. To me gane. Na primer, na Bonifiki. Res so bili super, pripravljeni pomagati in iskati rešitve. Če bi bil nekdo na drugi strani, ki bi bil tog in nefleksibilen, bi bilo vse težje. Tako pa čutiš, da vsi vlečejo v isto smer. Najlepši del je, ko vidiš, da ljudje verjamejo v isto stvar, kot ti. In tudi na koncu, ko se vse pospravi, se zaveš, koliko truda je bilo v to vloženega. In si rečeš: to je bilo res veliko.«

Plac priložnosti je na papirju festival. V resnici pa je odnos med šolami in podjetji, med univerzo in mladimi, med institucijami in skupnostjo. Je občutek ob 10:00, ko se vrata odprejo in ljudje začnejo prihajati; je tloris, ki nenadoma zaživi; je tepih, brez katerega ni postavitve; je pregrada, ki jo odvijačiš, ker mora pot do delavnic ostati odprta. Predvsem pa je skupnost, ki nastaja, ko partnerji povežejo mreže in ko ekipa verjame v isto stvar.

Ko Lari omenim naslednjo edicijo, se nasmehne: »Korak za korakom. A, ja. Jaz bi to delala še naprej.« In nekako vemo, da bo, ko bo čas, spet ponedeljek, v knjižnici bo dišalo po kavi, in Lara bo mirno rekla, da nam je ponovno uspelo. 

Rubrika Na kavi odpira prostor za osebne zgodbe naših sodelavk in sodelavcev ter pokaže, kako nastajajo projekti, ideje in procesi. Pripravlja jo Darja Senčar, vodja komuniciranja PiNE.