NA KAVI Z MICHELO COLORITO: ZAKAJ SE VSAK DOBER DIZAJN ZAČNE S POTREBO

Michela je ena tistih oseb, ki jih najprej opaziš po njeni tišini. In šele nato po tem, kako polna je ta tišina v resnici. Govori umirjeno, besede izbira premišljeno, a v njeni glavi se hkrati dogaja prava konstelacija povezav. Medtem ko še iščeš pravo poved, ima ona že začrtan koncept, metaforo in uporabniško pot.

V mesecih, ki jih je kot prostovoljka Evropske solidarnostne enote (ESC) preživela na PiNI, že pušča jasno sled: igrive, pametne vizualne koncepte, ki ljudi za trenutek ustavijo, nasmejijo in spodbudijo k razmišljanju.

Sediva v knjižnici, na enega od tistih hladnih, a sončnih dni, ko burja trese okna, svetloba pa je mehka. Pošalim se, da morava najprej »postaviti sceno« za intervju; nasmehne se in pove, da se počuti dobro. Začneva na začetku.

»Nisem želela iti kar kamorkoli«

Michelo vprašam, kako je sploh pristala tukaj.

»Preden sem prišla v Slovenijo, sem v Italiji, v Termoliju, opravljala civilno službo,« mi pove. »Iskali so nekoga za vizualno komuniciranje na področju turizma, zato sem se prijavila in bila sprejeta.« V tem času je spoznala osebo, ki je v njenem delu videla potencial in hkrati tudi njene meje. »Vedno sem bila zelo introvertirana,« pravi. »In kadar sem tvegala, so bila to nadzorovana tveganja. Predlagal mi je, naj razmislim o Evropski solidarnostni enoti kot načinu, da bolj izzovem sebe. Ker gre za drugo državo, drug jezik, drugačen kontekst.«

Prizna, da v iskanje ni skočila takoj. Namesto tega je naredila nekaj sebi zelo avtentičnega. Idejo je pustila, da dozori. Celo leto. »Januarja sem se nato začela prijavljati prek portala ESC. En projekt v Španiji, v Lorci in na enega na PiNI v Kopru. Vedela sem, da nočem iti kar nekam. Želela sem izbrati kraj, ki bi me res nagovoril.« Ko začne govoriti o PiNI in HEKI, se ji glas rahlo spremeni. »Ko sem našla PiNO in HEKO, to mešanico umetnosti, znanosti in tehnologije, mi je kliknilo. Koper me je spominjal na znane kraje, a z drugačnim zasukom. Zdelo se mi je prav.« Najprej je bila sicer sprejeta v Španiji. Nato pa je prejela sporočilo s PiNE: »Sprejeta si.« Španiji je napisala, da ne bo prišla.

Povem ji, da zveni, kot da ji je vesolje zelo vztrajno kazalo pot. Nasmehne se. Ne zanika.

Prvi dnevi ob morju

Vprašam jo, kako so se ji zdeli prvi tedni v Kopru. »Zame je morje ključno,« odgovori brez oklevanja. »Je nekakšno čustveno sidro. Ko imam slab dan, grem na sprehod ob vodi in stvari postanejo lažje. Že to, da sem prišla v mesto, kjer je morje takoj tam, je bilo veliko olajšanje.« Pove, da je bilo sprva vse zmedeno zaradi jezika. »Kdaj govoriti italijansko? Kdaj angleško? Kako stvari potekajo? In seveda so bile tu še običajne ‘težave’ s sostanovalci. A korak za korakom, s časom, rutino in znanimi obrazi v trgovinah ter pri delu, je mesto postalo dom.«

Za trenutek se ustavi in doda: »Najbolj mi je pomagalo, kako so me na PiNI sprejeli. Moj koordinator, mentorka in sodelavci … Vedno imam občutek, da imam nekoga, s komer se lahko pogovorim, ko je težko. Atmosfera je zelo organska. Lahko si iskren, prosiš za pomoč in tudi sam pomagaš. To naredi ogromno razliko, ko začneš novo življenje v drugi državi.« Ko jo poslušam, se mi potrdi, kako pomembne so te male vsakdanje geste. Ena kava, šala v pisarni, nekdo, ki vpraša »Kako si zares?«, postanejo infrastruktura.

Kako dizajn živi v njenem vsakdanu

Premakneva se k njenemu oblikovalskemu procesu. Priznam ji, da z moje perspektive pogosto izgleda kot čarovnija. Na mizo vržem kompleksen koncept, ona pa ga nekaj vrne vizualno ostrega in čustveno natančnega.

»Po resnici?« vpraša. »Dizajn se ne začne takrat, ko prižgem računalnik. Začne se, ko se zbudim, in traja vse do spanja. Možgani povezujejo stvari tudi, ko kuham ali igram video igre. Pravo delo je pravzaprav kako se včasih ustaviti.«

»Praktično, ko pridem na PiNO, prižgem računalnik, pozdravim sodelavce, spijem kavo in potem odprem svoje ‘tabele’,« pojasnjuje. »Imam tabelo nalog z roki in dnevnik, kamor zapisujem, svoje osebne uspehe: kaj sem delala, kaj je bilo težko, kaj sem dosegla.« Ta dnevnik me spomni na nekaj, kar je predlagal njen koordinator na začetku. »Postal je orodje proti sindromu prevaranta,« pove. »Oblikovalci pogosto pozabimo, kaj dejansko počnemo čez dan. Ko nekaj dokončaš, takoj preideš na naslednjo nalogo. Ko stvari zapišeš, se lahko ozreš nazaj in vidiš: ‘V redu, naredila sem vse to. Ni bilo ‘nič’. Nato določim prioritete, govorim s projektni vodji, če je kaj nejasno, in skušam ohranjati odprto komunikacijo,« doda. »Je vidni del – datoteke, postavitve, e-pošta – in nevidni del, kjer ideje še vedno potujejo v ozadju.«

“Potrebujem potrebo”

Vprašam jo: Kje se zate začne projekt? »Zame se vse začne s potrebo,« odgovori brez oklevanja. »Vedno pravim: potrebujem potrebo. Če ni resnične potrebe, je dizajn le okras. V svetu, polnem ‘vsebine’, je ideja, da mora dizajn odgovarjati na potrebo, skoraj radikalna. In najprej skušam razumeti potrebo,« nadaljuje. »Natančno preberem brief, ali se usedem s projektno vodjo in poslušam: Komu govorimo? Kaj je cilj? Kateri problem skušamo rešiti? Potem raziskujem. Veliko. Preučim ciljno skupino, njihove interese, platforme, ki jih uporabljajo, vrsto vizualov in humor, na katerega se odzivajo. Preučim trende, pa tudi knjige, filme, mitologijo, vsakodnevne predmete. Vse se lahko pozneje spremeni v vizualno metaforo.«

Šele potem pride do dela, ki ga večina ljudi dojema kot “delo”. Skiciranje. »Ne grem takoj za računalnik,« pravi. »Najprej delam majhne postavitve, rišem ideje, se igram z možnimi kompozicijami. Vizualna komunikacija je še vedno komunikacija. Če vizual samo ponavlja besedilo, je prazna. Cilj je dodati nekaj – občutek, šalo, misel. Nekaj, kar ljudi ustavi za trenutek.«

Zgodbe za njenimi koncepti

Povem ji, da želim, da bi več ljudi spoznalo koncepte, ki jih je razvila tukaj, in razumelo razmišljanje za njimi. Pogovarjava se o »Kje je PLAC-o?«, plakat z možnostjo trganja listkov in »izberi svojo estetiko«.

»Vsi so nastali iz resnega razmišljanja o ljudeh, ki smo jih želeli doseči,« pove. »Pri ‘Kje je PLAC-o?’ sem mislila na študente in klasično igro ‘Kje je Waldo?’. Želela sem, da se ljudje pred posterjem ustavijo in tam ostanejo minuto, da nismo samo mimoidoči.« Tako smo šli na veliko, na velik format, ki ga vidiš od daleč. »Ko prideš bližje, ugotoviš, da je igra. Iščeš lik, se malo nasmeješ, se počutiš dobro in šele nato bereš več o PLAC-o. V tem času si že ustvaril pozitivno povezavo s projektom.«

»Plakat z možnostjo trganja listkov z vprašanji so nastala iz tistih A4 letakov, ki jih vidiš povsod,« nadaljuje. »‘Potrebujete frizuro?’, ‘Izgubljena mačka?’, s telefonskimi številkami, ki jih lahko odtrgaš. Mislila sem: ljudje pogosto ne vedo, kaj vprašati na dogodkih. Kaj, če jim damo že pripravljena vprašanja, ki jih lahko vzamejo s seboj?« Tako odtrgaš vprašanje, ga daš v ovitek za telefon in že prideš na PLAC z nečim v žepu kot izhodišče. »Je majhno orodje, a zmanjša anksioznost in vabi k pogovoru,« pravi.

Pri “izberi svojo estetiko” za delavnice šivanja se je proces začel s pravimi podatki. »Proučila sem, kdo se je dejansko prijavil: večinoma mlade ženske določene starostne skupine. Takrat je bil trend na družbenih omrežjih ‘najdi svojo estetiko’ in zato se je zdelo naravno uporabiti ta jezik. Zunaj smo ohranili vizualno identiteto projekta, znotraj pa smo se igrali: kolaž, teksture, občutek ‘izberi svoj stil’. Bila je strategija in igra. Ne ‘bodimo trendy’, ampak ‘uporabimo trend na smiseln način’.«

Doseganje ljudi v hrupnem svetu

Ne morem si pomagati in postavim veliko vprašanje: Ali se ti zdi danes težje doseči ljudi kot prej? »Komunikacija se je v zadnjih desetih letih veliko spremenila,« odgovori. »Družbena omrežja, pandemija, stalna prisotnost na spletu… Pozornost je krajša, da. A jaz ne razmišljam o ‘ljudeh’ kot o eni veliki množici. Razmišljam v nišah. Majhnih skupnostih, ki se včasih prekrivajo.« Ljudje so še vedno dosegljivi, vztraja, a moraš biti natančen. »Treba je vedeti, kje so in kako živijo,« doda. »Katere platforme uporabljajo, v katerih prostorih se gibljejo, katerim vizualom zaupajo. Če nimaš časa ali orodij za raziskavo, ja, potem je zelo težko. Če jih imaš, lahko postane lažje, ker ne govoriš več vsem. Govoriš nekomu specifičnemu.«

Vizualno onesnaževanje in odgovornost

Dotaknemo se koncepta vizualnega onesnaževanja. »Razmišljam o tem kot o zvoku,« začne. »Noben glasbenik ne želi namerno ustvarjati hrupa. Hoče ustvariti nekaj, kar ima pomen. Pri vizualih pogosto sprejemamo, da je svet poln naključnih, glasnih, slabo premišljenih podob. Je utrujajoče.« Zato se vpraša: Ali mora to res obstajati? »Ali odgovarja na potrebo? Ali pomaga nekomu razumeti, odločiti ali občutiti nekaj pomembnega? Ali pa le dodaja hrup, ker smo se počutili dolžni objaviti ‘nekaj’?« Zelo jasno je tudi glede meja. »Oblikovalci ne moremo rešiti sveta,« doda. »A lahko skrbimo za naše majhne skupnosti. Lahko zmanjšamo vizualni hrup, ustvarimo jasnost in pokažemo, da so vizuali lahko nežni, pametni in spoštljivi. Vemo, kako barva in oblika vplivata na percepcijo. Za tem je znanost. Zato čutim, da imamo odgovornost, da to znanje uporabljamo previdno.«

Najzahtevnejši projekt

Ko jo vprašam, kateri projekt jo je letos najbolj izzval, je njen odgovor hiter. »Moj osebni projekt z Dobra pot, zagotovo.« Delajo na kratki 2D animaciji, povezani s spominom in dediščino, temami, ki so ji blizu. »Animacija je drugačna od grafičnega oblikovanja, ker se vse premika in razkriva skozi čas,« pojasnjuje. »Moraš misliti na ritem, prehode, zvok. Je pa tudi izziv, ker imam veliko svobode. To zveni lepo, a kot kreativna oseba, je prazna stran brez pravil strašljiva. Moraš izumiti svoja pravila: vizualni jezik, strukturo, meje.«

Potem je tu zelo resničen, neromantičen del: »Mnogo risb, veliko odločitev, omejen čas,« pove z majhnim nasmehom. »Nenehno se moraš spraševati: kateri je najpreprostejši način, da del zgodbe poveš, na način, da ne izgubiš globine? Je zahtevno, a hkrati projekt, kjer sem se počutila najbolj kot ‘popoln’ oblikovalec od koncepta do scenarija, vizualov in zdaj animacije.«

“Tako delujejo moji možgani”

Ko se bližava koncu, jo vprašam, kaj so ji ti meseci na PiNI pokazali o njej kot oblikovalki. »Da tako preprosto delujejo moji možgani,« pravi. »In je to v redu.« Leta je poskušala svoje življenje razdeliti v škatle: zdaj delam, zdaj počivam, zdaj delam nekaj ne-kreativnega. »Tukaj, v varnem okolju PiNE in doma, sem spoznala, da moji možgani ves čas povezuje stvari,« še doda. »Tudi ko igram video igre s fantom, reorganiziram sisteme in vmesnike. On se smeji in me prosi, naj v igri ne ‘oblikujem’. Ampak tako pač delujem.« Namesto da bi se borila proti temu, je začela sprejemati in s tem sodelovati.

Zaključi, »s poslušanjem potreb ljudi in poskusom, da bi stvari naredili malo boljše skozi dizajn, tudi če le za eno osebo, se počutim bližje temu, čemur ljudje pravijo njihov ikigai.«

Bi priporočila ESC?

Moje zadnje vprašanje je klasično, a vseeno želim njen odgovor zabeležiti: Bi priporočila Evropski solidarnostni korpus drugim mladim ustvarjalcem? »Da,« odgovori. »Absolutno. Ker ti daje strukturirano priložnost, da živiš v drugi državi, spoznaš nove ljudi in delaš na področju, ki ti je pomembno. Zdaj sem bolj samozavestna v svoje sposobnosti. Počutim se varneje v svoji koži. In zdaj vem, da obstajajo takšni kraji, ki se ujemajo s tvojimi vrednotami in interesi.«

Doda praktično noto: »Moj nasvet bi bil: raziskujte. Pozorno si oglejte organizacijo, njihove projekte, njihovo vzdušje. Tam boste preživeli mesece svojega življenja. Če je ujemanje, vas lahko izkušnja spremeni na zelo dober in nepričakovan način.«

Burja še vedno piha zunaj, ko končava, a v knjižnici je svetloba topla in mehka. Ustavim snemalnik in pomislim, da če je dizajn, kot pravi, o odgovarjanju na potrebe in izboljševanju stvari, smo imeli veliko srečo, da jo je njena “potreba” pripeljala prav sem.