NA KAVI S KATJO: KAKO SO NASTALE RAZGLEDNICE PROJEKTA KOHEZIJA ZA VSE

Katja Mijajlović je vodja oblikovanja in strokovna sodelavka PiNE, ki ima izjemen čut za vizualni jezik. Je sodelavka, katere delo vsak dan vidite, a je doslej na kanalih še niste imeli priložnosti bolje spoznati. V ekipi jo občudujemo, ker zna naše vizije pretopiti v vizualije, ki pogosto sprožijo odziv »o wau, kako dobro!« (Katja se s tem ne bi nujno strinjala, a prav je, da povemo, kot je).

Ob kavi z njo sem premišljala, da je prav zaradi drugačnosti njenega dela odlična prva sogovornica nove rubrike Na kavi, v kateri vam bom Darja Senčar, vodja komuniciranja PiNE, približala naše miselne procese, vizije, vpliv projektov in vse tisto, za kar na naših kanalih običajno zmanjka prostora.

Tema pogovora: razglednice. Morda se sliši preprosto, a hitro postane jasno, da za “eno razglednico” stoji precejšnji proces.

»Katja, kaj je bila tvoja prva asociacija, ko si prevzela nalogo oblikovanja razglednic?« jo vprašam.
»Vprašanja,« se nasmehne. »Zakaj razglednice? Komu so namenjene? Kaj želimo, da sporočijo? Šele, ko to vem, se začnem igrati z idejami, kako vključiti celostno podobo, kako prenesti občutek, da nekdo, ko prime razglednico v roke, dobi jasno sporočilo: ali gre za informacijo, promocijo, povabilo?«

Pogovor naju zapelje k temu, kako sploh poteka njen ustvarjalni proces. Pove, da ni vedno enak. Včasih se loti raziskovanja, drugič si vse zapiše v obliki asociacij, spet tretjič najprej poskusi z vizualnim eksperimentiranjem. Vedno pa si vzame čas, da ideja “odleži”: »Ko dobim nalogo, nekaj dni samo premlevam. Včasih si naredim postavitev na roko, večinoma pa sestavljam v glavi. Ideje pridejo, odpadejo, ostanejo tri glavne, šele potem grem na računalnik.«

Zanima me, koliko pri tem uporablja besede. »Ogromno,« odgovori. »Vedno izhajam iz vsebine projekta. Če so ključne besede povezovanje, brisanje mej, enotnost, potem naj bi se to nekje poznalo tudi v vizualnem jeziku.« Celostna podoba projekta se namreč začne pri konceptu, pri tem, kaj želimo povedati, katere vrednote izpostaviti, kakšen občutek pustiti. Ko je koncept jasen, se vsi materiali organsko navezujejo nanj. Pri razglednicah je uporabila Halftone in Duotone učinek, ki ga je, kot pove, povezala z »dualnostjo prostora, v tem primeru Slovenija in Italija v dveh barvah, ki se združita v eno sliko.« Vertikale osnovne podobe so se zlivale z motivi ozadij in ustvarile abstraktno kompozicijo, ki pa hkrati nosi sporočilo: sodelovanje, enotnost in pot, ki jo gradimo skozi projekte Interreg.

»Torej v bistvu prevajaš koncept v vizualno metaforo?« vprašam. »Ja, točno to. In včasih se med procesom izkaže, da nekaj, kar sem sprva mislila, da ne bo funkcioniralo, na koncu čisto lepo zaživi. Potem pa z ekipo testiramo, natisnemo testno različico, gledamo barve, kombinacije. Na koncu je razglednica videti preprosta, v resnici pa stoji za njo cela zgodba.«

Katja prizna, da je včasih ustvarjanje tudi subjektivno. »Narediš nekaj, kar takrat deluje, čez pol leta pa bi morda izbrala povsem drug pristop.« In da ni vse samo “navdihujoče ustvarjanje”: »Tu so še vse praktične stvari, večjezičnost, avtorske pravice, usklajevanje s 14 različnimi točkami, od katerih moraš pridobiti material.«

Razglednice, o katerih sva se pogovarjali, so nastale v sklopu kataloga čezmejnih poti na projektu Kohezija za vse: Brez meja / Coesione per tutti: Senza confini, ki v ospredje postavlja program Interreg Italija-Slovenija in ozavešča o pomembnosti Interreg programov za gospodarski, družbeni, kulturni in trajnostni razvoj obmejnih območij. Od zdaj jih boste lahko našli na posameznih točkah čezmejnih poti, kot spomin na doživetje, a tudi kot povabilo k nadaljnjemu raziskovanju povezovanja onkraj meja.